Tradicija darov in votivnih podob v cerkvah ima bogato zgodovino, ki včasih sega celo onkraj krščanstva. Od časov protireformacije pa poznamo tudi na Slovenskem številne votivne cerkvice in katedrale, ki so zakladnica ljudske pobožnosti, včasih pa tudi dvorne kulture, kot na primer zbirka mašnih plaščev v Radmirju.

Danes je veliko mladih naveličano egoizma neoliberalne družbe, iščejo nove, drugačne vrednote. V okviru obstoječih vrednot se človeška družba preprosto ne more več uspešno razvijati, pač pa celo nazaduje. Čas je, da se vsi, zlasti pa nove generacije zavemo, da mora sedaj veljavne tržne mehanizme nadomestiti pravo sodelovanje in delitev, na principih solidarnosti in pravičnosti. Prav je, da si nesebično delimo informacije, znanje, kulturne, umetniške in tehnološke dosežke kot tudi odgovornost za prihodnost človeštva ter planeta. Medsebojna delitev je lahko tudi delitev znanja, idej, rešitev ali celo naše domišljije.

Kako pa lahko tak teoretski okvir deluje v realnosti? Radi bi predstavili en tak primer, ki je nastal ob gradnji in opremljanju cerkve sv. Janeza Boska v Mariboru, v okoliščinah in času, ki gradnji prav gotovo niso bili naklonjeni.

Naloga arhitektov je bila zagotoviti novo religiozno identiteto, za župnijo, za salezijance in za mladino, ki se bo zbirala v mladinskem centru. Pri gradnji je bila neposredno vključena skupnost župljanov. Velik izziv je bil izvedba opreme in upodobitev. Pri tem smo uporabili princip, da naj bo oprema v cerkvi zasnovana kot pri oblačilih, ki jih ima nevesta: nekaj starega, veliko novega, nekaj podarjenega, nekaj sposojenega in nekaj modrega. Nekaj starega jo povezuje s preteklostjo, nekaj novega predstavlja upanje za prihodnost, nekaj izposojenega simbolizira prijateljstvo, nekaj modrega pa zvestobo.

V tem smislu smo zasnovali tabernakelj, ki je postavljen v stranski kapeli. Oblikovan je kot triptih, osrednja omarica je zastrta s krili zunanjega tabernaklja. Odpiranje tabernaklja je v dveh sekvencah. Zaprta krila zunanjega tabernakelj oblikujejo zlat lebdeč kvadrat. Ko odpremo krila triptiha se pokaže notranji tabernakelj, razkrije se od kod neznan izvor svetlobe večne lučke in pokaže se dragocena stara ikona – nekoč vratca tabernaklja iz Cerkve Marije Pomočnice v Torinu, ki jo je gradil sv. Janez Bosko.

Na steni prezbiterija je kompozicija kipov, ki jo sestavljajo Vstali Kristus, angel z liro ter sv. Janez Bosko z Dominikom Saviom. Kipi, darilo iz Švice, iz kapele Don Boskovega doma v Beromünstru, so delo priznanega švicarskega umetnika iz 50-ih let 20. stoletja. Velikost kipov, ki je ustrezala prvotni lokaciji v manjši kapeli smo »povečali« na način, da smo jih postavili na tri velike lesene zaslone, ki med seboj tvorijo dinamično kompozicijo.

Modra barva je simbol kreposti, modrosti in duha, pri kristjanih pomeni tudi Marijo. Na svojem podstavku, blizu ljudem, je na steni prezbiterija kip Marije Pomočnice z modrim plaščem, ki je bil izvorno del znamenja v Veržeju.

Luči v cerkveni ladji, tudi te po zasnovi arhitektov, so bele, ročno izdelane v lončarski delavnici v Centru DUO v Veržeju. Bela barva simbolizira Kristusa, smrt in ponovno rojstvo.

Tu pa bi radi spregovorili še o enem daru, ki je junija letos oplemenitil ambient cerkve. V pogovoru med DANS arhitekti, ki smo zasnovali novo cerkev in solčavskimi rejci ovac ter izdelovalkami polstenih izdelkov je vzniknila ideja o daru za novo cerkev – skupni izdelavi blazin za nove sedilije. Dar je nastal s pomočjo Knezovih, ki so prispevali volno, ter ob sponzorstvu Občine Solčava, lovske družine Solčava in hotela Plesnik. Blazine smo zasnovali in oblikovali arhitekti skupaj z Vido Matk. Izdelane so iz ročno polstene volne. Tako smo dva delovna vikenda v aprilu 2016 preživeli na Solčavskem. Poleg snovalcev so pri izdelavi ključno pripomogle izkušene članice Društva za promocijo izdelkov iz volne Jezersko-Solčavske ovce – Bicka (http://www.bicka.si/), polstenja pa smo se učili Dans arhitekti ter skupina zvestih prijateljev, pridružila sta se nam tudi predstojnik slovenskih salezijancev gospod mag. Janez Potočnik ter ekonom salezijancev in vodja gradnje cerkve gospod Janez Krnc. Blazine so naravne bele barve volne. Trta na naslonu prezbitrovega sedeža simbolizira veselje in moč. Pri maši med darovanjem vino predstavlja Kristusovo kri. Jezus sam je uporabljal simboliko grozdja in trte (“Jaz sem trta, vi mladike …”).

Cerkev v Mariboru je tako povezana s Solčavo, njenimi prebivalci in cerkvijo Marije Snežne. Tudi to sodelovanje je kamenček v mozaiku oblikovanja sakralnega prostora, izraženega z jezikom sodobne arhitekture, pa hkrati vpetega v širši duhovni in kulturni prostor.

Dans arhitekti

« 1 of 2 »

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja